Legende začenjajo v garažah. Kjer komponirajo zgodovino ne da bi zato vedeli tudi sami. Koncertirajo. Pred majhno publiko. Nato se »promovirajo«. Če imajo srečo s pomočjo kakšnega impresivno izklesanega člana skupine (npr. simpatičnega bobnarja), ki ima dosti vizualno zahtevnih oboževalk tudi ko stopi iz šolskega odra v telovadnici. S pomočjo strateškega pregovarjanja (staršev) pridobijo zadostno vsoto, da se odpravijo v studijo. Vse ostalo je balans med izpiljenostjo, kreativnostjo in naključjem.

Toda od razcveta Interneta in kolonije nove tehnologije so glasba, glasbena industrija in glasbeniki doživeli že kar nekaj (+/-) pretresov. Model prodaje glasbe se je z inovacijo iTunesa legaliziral in obrnil na glavo hkrati. Pojavilo se je vprašanje zakaj kupiti cel album, če lahko kupim samo pesmi, ki so mi všeč … Iz albuma do singla. Iz singla do songa¹.

A vprašanje za pod krinko skrite talente je kako od songa do singla in od singla do albuma … SellaBand. Tokrat je glasbeni model pogrnil rdečo preprogo tudi glasbenim ustvarjalcem. Preprosto. Koncept spletnega (skorajda) reality showa za katerem stoji brihtna ideja se je obrnil na poslušalce. Končnega potrošnika. Mjuzikloverje. Lekcija ena iz knjige o tehnološkem mehurčku 2.0, o zasukanih modelih trženja prepletenih z odpirajočimi se opcijami svežih tehnologij interneta in konstantnim fokusom na končnega uporabnika. Če bodo oni podprli glasbo banda potem je to to. In producent ne rabi trepetat, če je za artista »prostor na trgu« … če obstaja audio niša zanj … Če ga hoče kakršno koli (dovolj veliko) ciljno »občinstvo« potem je. Brez dvoma.

In prav to se dogaja na SellaBandu. Pevec ali skupina naredi svoj profil na internetu (uploada demo komade, slike, bio, potencialno spletno stran, …), seveda brezplačno², in išče oboževalce, ki jim je njihova glasba všeč. Tako imenovanje beliverje oz. fanovske investitorje. Vsak artist je »sestavljen iz 5000 koščkov«, katerega vsak košček je vreden 10$. In beliverji lahko kupijo poljubno število koščkov. Do razprodaje seveda. Ko je zbranih 5000 koščkov oz. 50.000 $ je umetnik že na poti v enega izmed njemu najbližjih top studijev (kjer so snemali Queen, U2, Guns n’ Roses, Nirvana …), kjer dejansko sodeluje s top producenti (ki so producirali Rolling Stones, Sting, Shakira …) in dobi top managerja (ki so upravljali z Jamesom Brownom, The Ramones, Suede… ).

Z njihovo pomočjo nato ustvarijo limited edition album, ki ga dobijo vsi beliverji (tukaj bi se naj vera vernikov obrestovala). Nato se album postavi na spletno stran, kjer ga je mogoče zastonj prekopirat. Ves denar, ki pa se pridobi z oglaševanjem (na spletni strani Sellaband in z downloadanjem njihovih komadov od unikatnih obiskovalcev) pa se razdeli na 3 enake dele med Umetnika, Sellaband in Beliverje. Investicija. Dvojno podčrtana. Band nato dobi še CD, ki ga lahko prodaja preko svoje spletne strani, na koncertih ali preko partnerskih strani Sellabanda (dobiček se tokrat razdeli le med avtorje in beliverje). Win-Win. Bolj kot oboževalci promovirajo band v katerega investirajo več zaslužijo tako oni, kot band. Vse FrEE. Brez obligacij. Vsak lahko odstopi kdaj hoče.

In tukaj je link do Clémence. Četrti, ki ji je uspelo zrbat 50.000 $. Kakovost pesmi presodite sami. Popiš. A dekletu je uspelo. Torej je mogoče. Uspeti. (če si dovolj prizadevate in strmite k odličnosti). Tudi, če niste iz Dublina in je vaš bobnar abstraktno postaven, poskusite SellaBand. Če vam uspe sporducirati CD v tujini, boste že s pomočjo amaterskega P.R.-ja hit tudi doma.

Morda pa pravi vi nevede posnamete naslednji Joshua Tree. S kakršnimkoli bobnarjem že.

1 Digitalno glasbeni Amazon – iTunes je do sredine marca 2007 prodal 50 milijonov pesmi; pri trenutni rasti je to 2,5 milijona na teden (decembra 2006 se je številka gibala okoli 1,5 milijona tedensko, septembra pa le 0,5 milijona na teden).

2 Brezplačno je ključno v 2.0 mehurčku.